V številnih zbirkah sodobne umetnosti in oblikovanja prevladujejo sintetični polimeri, zato postajajo pomemben konservatorsko-restavratorski problem. Raziskave so pokazale, da lahko PVC predstavlja 13 % vseh plastičnih predmetov v takih zbirkah in da celuloza acetat, celuloza nitrat in PVC predstavljajo 40 % vseh predmetov, ki so v slabem stanju. Z novimi in vznemirljivimi oblikami umetniškega izražanja, ki jih omogočajo sintetični materiali, se bo njihova razširjenost v prihodnosti še povečevala, zato je potrebno razumevanje procesov v PVC kot enem od treh glavnih “problematičnih” polimerov v zbirkah.
Mednarodna skupina raziskovalcev z Jagelonske univerze, Inštituta Jerzy Haber in Univerze v Ljubljani z dolgoletnimi izkušnjami na področju polimerov in raziskav konserviranja bo v sodelovanju s Cricoteko (Krakov), Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (Ljubljana) in Centrom Pompidou (Pariz) v svetovalni vlogi, preučevala procese razgradnje zbirk, raziskovala kemijo in mehanizme razgradnje PVC v zgodovinskih objektih z uporabo številnih spektroskopskih, kromatografskih, oslikovalnih in mikroskopskih tehnik ter razvila vrsto modelov za celokupno škodo v PVC.
Posebej zanimivi so procesi, ki predstavljajo pomisleke glede konserviranja, kot so obarvanje, lepljivost površine in razpoke pri pogojih dolgotrajnega skladiščenja. Osrednja raziskovalna hipoteza je, da je mogoče na osnovi razumevanja in modeliranja povezave med hitrostjo razgradnje (kemijsko ali mehansko), okoljskimi pogoji in sestavo materiala določiti smernice preventivnega konserviranja PVC.
Projekt bo imel nadaljnji učinek prek Evropske raziskovalne infrastrukture za dediščinsko znanost (E-RIHS), prek katere bodo inovativne metode in orodja v okviru infrastrukture ponujene globalnim uporabnikom.
