Fotografski film je sestavljen iz organskih higroskopnih sestavin (npr. želatine) in potemtakem predstavlja enostaven in lahko dostopen vir hranil. Biološko razgradnjo filma najpogosteje povzročajo plesni, ki povzročajo tako mehanske, kemijske kot estetske poškodbe. Z izločanjem pigmentov lahko film obarvajo, z izločanjem encimov in organskih kislin pa razgradijo tako celulozne (podporni material) kot tudi proteinske sloje (filmska emulzija). V nekaterih primerih lahko povzročijo celo korozijo materialov s penetracijo v podporni material.

Glavni omejevalni dejavnik, ki določa razvoj plesni na filmskih trakovih, je voda. Večina plesni potrebuje visoko vlažnost za razvoj (a_w ≈ 1), nekatere suholjubne vrste plesni pa lahko tolerirajo tudi nizke vodne aktivnosti. Rodova Aspergillus in Penicillium spadata med primarne suholjubne kolonizatorje, saj lahko rasteta pri a_w < 0,8. Vrste nekaterih drugih rodov (Alternaria, Cladosporium, Phoma itd.) pa spadajo med sekundarne kolonizatorje (aw 0,8 – 0,9). Primarni kolonizatorji znotraj higroskopnega filma akumulirajo presnovno vodo in posledično pretvorijo film v medij, ki je ugodnejši za razvoj sekundarnih kolonizatorjev. Po razvoju in tekmovanju med njimi bo na filmu končno prevladal le sekundarni kolonizator z najučinkovitejšim encimskim sistemom, kar bo privedlo do upada v biotski raznovrstnosti na površini filma. Z razvojem najučinkovitejšega razgrajevalca pa začne fotografski film najhitreje propadati.

Več si lahko preberete v pred kratkim objavljenem preglednem članku avtorjev Janez Kosela in Polonce Ropret …https://doi.org/10.1016/j.culher.2021.01.004