PVC: kritični problem ohranjanja zbirk sodobne dediščine

PVC je skupaj s celuloza acetatom in celuloza nitratom med tremi kritično problematičnimi sodobnimi materiali v zbirkah kulturne dediščine. Veliko plastičnih predmetov je izdelanih kot potrošni material, in tako jih pogosto tudi obravnavajo. Zato je večina plastičnih predmetov v muzejskih zbirkah že presegla svojo življenjsko dobo z vidika plastične industrije. Posledično je pomanjkanje raziskav poznih faz razgradnje materiala. Takšne sistematične raziskave o stabilnosti in razgradnji PVC pri sobnih pogojih so nujne in bistvenega pomena. Do sedaj je bilo opisanih le nekaj raziskav pri nizkih temperaturah, saj razgradnja pri visokih temperaturah poteka po drugačnih mehanizmih. To bo omogočilo konservatorjem in kustosom, da bodo njihove odločitve o shranjevanju, razstavljanju in čiščenju muzejskih predmetov ustrezne.

V okviru raziskav IPERION HS Laboratorija za makromolekule v dediščini so raziskovalci Laboratorija za dediščinsko znanost Univerze v Ljubljani objavili pregledni članek o plastičnih predmetih iz polivinil klorida (PVC) v zbirkah kulturne dediščine. Članek se osredotoča na glavna področja, ki so pomembna za preučevanje razgradnje na muzejskih predmetih iz PVC. Predstavljeni so glavni mehanizmi razgradnje PVC in dodatkov, ki jih material pogosto vsebuje. Skozi celoten članek raziskovalci obravnavajo vpliv predstavljenih mehanizmov in dejavnikov na dolgotrajno stabilnost. Tako so glavne teme vizualne spremembe in emisije, ki spremljajo razgradnjo. Predstavljene so tudi pomembne študije na področju ohranjanja plastičnih predmetov v muzejskih zbirkah ter študije pospešene razgradnje pri povišani temperaturi.

Glavni razgradni procesi PVC so eliminacija HCl in migracija oziroma izluževanje mehčal na površino. To vodi do opaznega obarvanja predmetov, lepljivih površin in pojava razpok. Razgradnja PVC poteka v več stopnjah; eliminacija HCl, nastanek polienskih segmentov in zamreženje. Raziskave na realnih muzejskih predmetih so pokazale, da iz predmetov iz mehkega PVC pogosto izhaja 2-etil heksanol in druge hlapne organske spojine, ki nastanejo pri razgradnji mehčal. Trenutno pa še ni potrjeno, da HCl izhaja iz predmetov pri sobnih pogojih. Glavni dejavniki razgradnje za mnogo polimernih materialov še niso določeni in se lahko med seboj bistveno razlikujejo. Identifikacija le-teh in njihov doprinos k razgradnji je bistvenega pomena za preprečevanje dolgotrajne razgradnje in oblikovanje učinkovitih smernic za ohranjanje takšnih predmetov.

Celovit pregled problematike pri preučevanju razgradnje predmetov iz polivinil klorida v muzejskih zbirkah je omogočil, da so avtorji izpostavili področja, ki bodo doprinesla k boljšem razumevanju razgradnje predmetov iz PVC. To so boljše razumevanje razgradnje pri sobnih pogojih, vloga mehčal pri razgradnji PVC, vpliv migracije in akumulacije na površini, eliminacija in emisija HCl pri temperaturah shranjevanja in razstavljanja ter skupen vpliv temperature, vlažnosti, onesnaževal in hitrosti pretoka zraka na razgradnjo PVC.

Članek je bil objavljen v reviji Acta Chimica Slovenica in predstavljen tudi na naslovnici decembrske številke.